Opis in zgodovina Diatonične harmonike
Diatonična harmonika (frajtonarca) spada v skupino aerofonov ali zrakovnih glasbil. Po nastanku je med najmlajšimi ljudskimi glasbili, po razširjenosti pa med prvimi, saj je v pičlih sto letih prodrla v vse evropske dežele in ponekod izpodrinila mnoga dotedanja godčevska glasbila. Njen izumitelj je isti kot za orglice, Ch. Fr. L. Buschmann (1805 – 1864). Naredil je obe glasbili v istem času, 1821/22, in sta v bistvu enaki. Pri obeh so zvočila kovinski nihajoči jezički, le da jim pri orglicah dovajamo zrak neposredno s pihanjem, pri harmoniki pa s pomočjo meha.
V Slovenijo je diatonična harmonika prišla nekako takrat kot orglice, se pravi v začetku druge polovice 19. stoletja.
Najbolj razširjana v Sloveniji je trivrstna diatonična harmonika. Poznamo pa še enovrstne, dvovrstne, štirivrstne in petvrstne diatonične harmonike. Poleg okroglih gumbov je glavna značilnost diatonične harmonike še, da se s pritiskom na isto tipko skoraj vedno oglasi različen ton, če meh stiskamo oziroma vlečemo. Pri klavirski harmoniki je ton isti. Igranje na diatonično harmoniko je tudi durovsko omejeno.
V Slovenijo je diatonična harmonika prišla nekako takrat kot orglice, se pravi v začetku druge polovice 19. stoletja.
Najbolj razširjana v Sloveniji je trivrstna diatonična harmonika. Poznamo pa še enovrstne, dvovrstne, štirivrstne in petvrstne diatonične harmonike. Poleg okroglih gumbov je glavna značilnost diatonične harmonike še, da se s pritiskom na isto tipko skoraj vedno oglasi različen ton, če meh stiskamo oziroma vlečemo. Pri klavirski harmoniki je ton isti. Igranje na diatonično harmoniko je tudi durovsko omejeno.
Princip delovanja
S pritiskom prsta na tipko, mehanizem odmakne pokrovček in spusti zrak skozi glasilke, ki so pritrjene na glasovnicah. Pretok zraka povzroči, da jezički zanihajo in pri tem ustvarijo zvok. Pri triglasnih harmonikah sočasno zanihajo trije jezički in za vsak ton rabimo tri glasilke. Na vsaki glasilki sta dva jezička in dva poklopca. Trije jezički zanihajo pri vsesavanju zraka, drugi trije pa pri izstiskanju zraka.
Nihanje uravnavajo poklopci. Pri diatonični harmoniki je pri vsesavanju zraka skoraj vedno drugačen ton, kot pri izstiskanju zraka. Trajanje zvoka je odvisno od tega, kako dolgo držimo prst na tipki. Ko odmaknemo prst, vzmet potisne mehanizem v prvotno lego in zapre pretok zraka.
Nihanje uravnavajo poklopci. Pri diatonični harmoniki je pri vsesavanju zraka skoraj vedno drugačen ton, kot pri izstiskanju zraka. Trajanje zvoka je odvisno od tega, kako dolgo držimo prst na tipki. Ko odmaknemo prst, vzmet potisne mehanizem v prvotno lego in zapre pretok zraka.
Sestavni deli in izdelava
Za izdelavo diatonične harmonike je v prvi vrsti potrebno veliko izkušenj, znanja in predvsem dober posluh. Ker je predvsem važna barva tona, je uglaševanje najzahtevnejši in najvažnejši dejavnik, ki da celotnemu izdelku pravi pomen. Za ročno izdelano harmoniko porabimo približno 1000 ur dela.
Diatonična harmonika ima tri glavne dele, in sicer:
1. melodijski del z gumbi
2. basovski del z gumbi
3. meh
Izdelava harmonike poteka na sledeč način:
1. Izdelava ogrodja
2. Izdelava glasovnic ter vgraditev glasilk
3. Izdelava in vgraditev mehanike
4. Izdelava meha
5. Okrasitev harmonike
6. Uglasitev
7. Namestitev ostalih delov
Galerija slik nekaterih delov diatonične harmonike:
Diatonična harmonika ima tri glavne dele, in sicer:
1. melodijski del z gumbi
2. basovski del z gumbi
3. meh
Izdelava harmonike poteka na sledeč način:
1. Izdelava ogrodja
2. Izdelava glasovnic ter vgraditev glasilk
3. Izdelava in vgraditev mehanike
4. Izdelava meha
5. Okrasitev harmonike
6. Uglasitev
7. Namestitev ostalih delov
Galerija slik nekaterih delov diatonične harmonike:
Melodija Mengeš
Najbolj znano podjetje harmonik in glasbenih inštrumentov v Sloveniji Melodija Mengeš je leta 1946 nastalo v zgradbi, v kateri so pred drugo svetovno vojno izdelovali slamnike. Stavba je bila takrat last Čehov. V pritličju in kleti so bili obrati, v zgornjih nadstropjih pa so bila stanovanja za delavce. Med drugo svetovno vojno je zgradba služila za zapor. Po drugi svetovni vojni so oblast v takratni Jugoslaviji (katere del je bila tudi Slovenija) prevzeli komunisti. V skladu z njihovo politiko je prešla stavba iz rok privatnikov v državne roke.
Tako je nastalo podjetje Melodija, ki se je začelo ukvarjati z izdelavo inštrumentov.
V vsej zgodovini podjetja Melodija je bilo zaposlenih preko 800 delavcev. Melodija je v sodelovanju z obrtno šolo izobraževala tudi poklic - glasbilar. To je bilo triletno mizarsko izobraževanje z obilico praktičnega dela in obvezno glasbeno šolo. Tako so se kovali bodoči mojstri izdelave inštrumentov. V Melodiji se je tako izšolala večina danes delujočih izdelovalcev in serviserjev glasbil in pa diatoničnih harmonik (glasbilarski mojstri). Prvotno so v Mengeški Melodiji izdelovali celuloidne diatonične harmonike, leseno ohišje je bilo prevlečeno z rdečim ali belim celuloidom. Te harmonike so imele 34 troglasnih in 6 dodatnih dvoglasnih tonov ali gumbov, 6 helikon ter 6 spremljevalnih basov. Melodija je bila dolgo zelo uspešno podjetje. Največ so letno izdelali 24000 brenkalskih, 8000 godalskih, 2500 klavirskih in 1700 diatoničnih inštrumentov, 350 ojačevalcev, 2700 zvočnikov ter 10000 orglic. Melodija je izdelovala klavirske harmonike tudi za tovarno Hohner, pod blagovno znamko Hohner Planinka in diatonične harmonike za nemški trg, pod blagovno znamko Oberhorner ter za avstrijski trg, pod blagovno znamko Tirolerland.
Prelomno leto za podjetje Melodija je bilo leto 1991. Tega leta se je Slovenija na plebiscitu odločila, da se odcepi od nekdanje države SFRJ in postane samostojna država. Ta odločitev slovenskega ljudstva je vplivala na mnogo podjetij, med njimi tudi na Melodijo. Tržne razmere so se v trenutku spremenile. Večino inštrumentov, predvsem klavirskih harmonik in kitar so prodali v republike bivše SFRJ, diatonična harmonika, katero so prodajali predvsem na slovenskem trgu pa ni mogla pokriti izgub trga iz republik bivše Jugoslavije. V težkih razmerah je podjetje delovalo še nekaj let, nakar je leta 1995 sledil stečaj.
Tako je leta 1995 prišla Melodija kot blagovna znamka v privatno last. Kupil jo je gospod Ciril Burgar, lastnik podjetja CMT d.o.o.. Samo podjetje je bilo pred nakupom znamke Melodija posredniška firma in se ni ukvarjalo z glasbo oz. z izdelavo glasbenih inštrumentov, čeprav je bil g. Burgar že od leta 1989 zaposlen v Melodiji. Podjetje CMT d.o.o. je obstajalo do leta 1995 ob nakupu Melodije pa se je preimenovalo v CMT Melodija d.o.o.. Sedež je ostal v Mengšu. Sedaj se ukvarjajo izključno z izdelavo inštrumentov. Izdelujejo klavirske in diatonične harmonike ter kitare.
Tako je nastalo podjetje Melodija, ki se je začelo ukvarjati z izdelavo inštrumentov.
V vsej zgodovini podjetja Melodija je bilo zaposlenih preko 800 delavcev. Melodija je v sodelovanju z obrtno šolo izobraževala tudi poklic - glasbilar. To je bilo triletno mizarsko izobraževanje z obilico praktičnega dela in obvezno glasbeno šolo. Tako so se kovali bodoči mojstri izdelave inštrumentov. V Melodiji se je tako izšolala večina danes delujočih izdelovalcev in serviserjev glasbil in pa diatoničnih harmonik (glasbilarski mojstri). Prvotno so v Mengeški Melodiji izdelovali celuloidne diatonične harmonike, leseno ohišje je bilo prevlečeno z rdečim ali belim celuloidom. Te harmonike so imele 34 troglasnih in 6 dodatnih dvoglasnih tonov ali gumbov, 6 helikon ter 6 spremljevalnih basov. Melodija je bila dolgo zelo uspešno podjetje. Največ so letno izdelali 24000 brenkalskih, 8000 godalskih, 2500 klavirskih in 1700 diatoničnih inštrumentov, 350 ojačevalcev, 2700 zvočnikov ter 10000 orglic. Melodija je izdelovala klavirske harmonike tudi za tovarno Hohner, pod blagovno znamko Hohner Planinka in diatonične harmonike za nemški trg, pod blagovno znamko Oberhorner ter za avstrijski trg, pod blagovno znamko Tirolerland.
Prelomno leto za podjetje Melodija je bilo leto 1991. Tega leta se je Slovenija na plebiscitu odločila, da se odcepi od nekdanje države SFRJ in postane samostojna država. Ta odločitev slovenskega ljudstva je vplivala na mnogo podjetij, med njimi tudi na Melodijo. Tržne razmere so se v trenutku spremenile. Večino inštrumentov, predvsem klavirskih harmonik in kitar so prodali v republike bivše SFRJ, diatonična harmonika, katero so prodajali predvsem na slovenskem trgu pa ni mogla pokriti izgub trga iz republik bivše Jugoslavije. V težkih razmerah je podjetje delovalo še nekaj let, nakar je leta 1995 sledil stečaj.
Tako je leta 1995 prišla Melodija kot blagovna znamka v privatno last. Kupil jo je gospod Ciril Burgar, lastnik podjetja CMT d.o.o.. Samo podjetje je bilo pred nakupom znamke Melodija posredniška firma in se ni ukvarjalo z glasbo oz. z izdelavo glasbenih inštrumentov, čeprav je bil g. Burgar že od leta 1989 zaposlen v Melodiji. Podjetje CMT d.o.o. je obstajalo do leta 1995 ob nakupu Melodije pa se je preimenovalo v CMT Melodija d.o.o.. Sedež je ostal v Mengšu. Sedaj se ukvarjajo izključno z izdelavo inštrumentov. Izdelujejo klavirske in diatonične harmonike ter kitare.
